Pojdi na vsebino

Dolgobetna česnovka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Redakcija dne 06:44, 24. september 2024 od Matej Frančeškin (pogovor | prispevki)
(razl) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (razl) | Novejša redakcija → (razl)
dolgobetna česnovka
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Kraljestvo: Glive
Oddelek: Prostotrosnice
Razred: Listarice
Red: Listarji
Družina: Livkarjevke
Rod: Česnovke
Vrsta:
M. alliaceus
Dvočlensko ime
Mycetinis alliaceus
(Jacq.) Earle ex A.W. Wilson & Desjardin (2005)
Sinonimi

Marasmius alliaceus (Jacq.) Fr. (1838)

O uporabi mikomorfopoljaPredloga:Mikomorfopolje
O uporabi mikomorfopolja
dolgobetna česnovka
mikološke značilnosti:
 
tip himenija: lističi
 

klobuk: izbočen

 

pritrditev himenija: priraščen

 

bet: gol

 

trosni prah: bel

 

ekologija: gniloživstvo

 

užitnost: užitna

Dolgobetna česnovka (znanstveno ime Mycetinis alliaceus) je gliva iz družine livkarjevk.

Ime je dobila po značilnem vonju po česnu. Pojavlja se od zgodnjega poletja do jeseni na odpadlem listju in trohnečem lesu, v večjih skupinah, najpogosteje v bukovih gozdovih.

Klobuk je pri mladih primerkih zvonast, kasneje pa postane izbočen in po večini zvihan[1]. Klobuk odraslih gob ima premer od 2 do 4 cm in ima tanko kožico. Barva klobuka je okrasta, lahko pa tudi meseno rdečkasta ali celo peščena. Lističi so belkasti, debeli in razmaknjeni. Ob betu so rahlo pritrjeni. Trosni prah je bele barve. Bet je žilav, gol in gladek, dolg pa je lahko do 15 cm in ima premer do 3 mm. Barva beta je svetlo rdeče rjava[2][3][4].

Zamenjamo jo lahko s sorodno začimbno česnovko, ki pa ima svetleč rdeč bet. Podobna je tudi porova česnovka, ki ima bet podobne barve, vendar pa ima ta vrsta klobuk bolj škrlatne barve, okus pa je izrazito pekoč.[2].

Uporabnost

[uredi | uredi kodo]

Je užitna, vendar zaradi močnega vonja po česnu uporabna predvsem kot začimba. Lahko je uporabna za osebe alergične na česen.[5]

Reference

[uredi | uredi kodo]
  1. Garnweidner, E. (1989). Gobe. Ljubljana: Cankarjeva založba.
  2. 2,0 2,1 Régis Courtecuisse, Bernard Duhem : Guide des champignons de France et d'Europe (Delachaux & Niestlé, 1994-2000) ISBN 2-603-00953-2
  3. Marcel Bon: The Mushrooms and Toadstools of Britain and North-Western Europe Hodder & Stoughton ISBN 0-340-39935-X.
  4. Meinhard Moser, prevod Simon Plant: Keys to Agarics and Boleti (Roger Phillips 1983) ISBN 0-9508486-0-3
  5. »Marasme à odeur d'ail, marasmius alliaceus«. mycorance.free.fr. Pridobljeno 24. aprila 2024.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]