ločiti

Slovene

Etymology

From Proto-Slavic *lǫčiti, from Proto-Balto-Slavic *lánkīˀtei.

Pronunciation

• IPA^(key): /lɔt͡ʃìːti/, /lɔt͡ʃíːti/, /lòːt͡ʃiti/

Verb

ločīti or lọ́čiti impf or pf

1. to separate

Inflection

-iti -im (AP b)
infinitive	ločīti, lọ́čiti
1st singular	lọ́čim
infinitive	ločīti, lọ́čiti			ločit
supine	lọ́čit
verbal noun	lọ́čenje
	participle			converb
present	ločȅč			—
past	lọ́čen			—
l-participle	masculine		feminine		neuter
singular	lọ́čił		ločȋla		ločílo
dual	ločíla		ločíli		ločíli
plural	ločíli		ločíle		ločíla
	present			imperative
1st singular	lọ́čim			—
2nd singular	lọ́čiš			lọ́či
3rd singular	lọ́či			—
1st dual	lọ́čiva			lọ́čiva, ločȋva
2nd dual	lọ́čita			lọ́čita, ločȋta
3rd dual	lọ́čita			—
1st plural	lọ́čimo			lọ́čimo, ločȋmo
2nd plural	lọ́čite			lọ́čite, ločȋte
3rd plural	lọ́čijo			—

Derived terms

• ločeváti
• določīti
• izločīti
• odločīti
• razločīti

Further reading

• “ločiti”, in Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, portal Fran