Peristil

Dekoracija v peristilni dvorani v templju Medinet Habu

Peristil (grško peristylos, lat. peristylum: obdan s stebri) je notranje dvorišče v templju v Egiptu, v helenistični Grčiji in rimski arhitekturi stebriščna veranda ali odprto stebrišče v stavbi, ki obdaja dvorišče ali atrij, ta pa lahko vsebuje notranji vrt. Tetraston (iz grške τετράστῳον - »štiri arkade«) je drugo ime za to funkcijo. V krščanski cerkveni arhitekturi, ki se je razvila po rimskih vzorih, je v baziliki, kot je bila Stari Sv. Peter v Rimu, peristil stal zadaj za preddvoriščem, da je bil zavarovan z ulice. Križni hodnik se je razvil iz peristila.

V rimski arhitekturi

V podeželskih okoljih bogatih Rimljanov je peristil lahko obdajal vilo s terasastimi vrtovi. V mestu so Rimljani oblikovali svoje vrtove znotraj domov. Peristil je bilo odprto dvorišče znotraj hiše, obdan z okroglimi ali kvadratnimi stebri, ki so obkrožali vrt in podpirali senčno pokrito verando (portik), katere notranje stene so bile pogosto okrašene s stenskimi poslikavami krajine in/ali s stilom Trompe l'oeil. Včasih se je na tem mestu nahajalo tudi svetišče za Lares, varuhi božanstev iz antične rimske religije, morda varuhi ognjišča ali pa ga je bilo mogoče najti v atriju. Dvorišče je lahko vsebovalo cvetje in grmičevje, fontane, klopi, skulpture in celo ribnike.^[1] Rimljani so namenili peristilu zelo veliko prostora, če je le bilo dovoljeno glede na omejitve v mestu. V času največjega razvoja peristila v meščanski hiši, kot se je razvil v rimski severni Afriki, je bil pogosto žrtvovan portik za večji peristil.^[2]

Konec rimskega domovanja je predstavljal izumrtje pozno klasične kulture: »izginotje rimskega peristila v hiši označuje konec starega sveta in njegovega načina življenja«, je pripomnil Simon P. Ellis.^[3] »Po letu 550 ni novih hiš s peristilom«. Ob ugotovitvi, da kot so bile v 5. stoletju hiše in vile bolj zapuščene, je bilo nekaj palač razširjenih in obogatenih, saj je moč in klasična kultura postala skoncentrirana pri bogatejšem razredu, iz javnega življenja se je umaknila v baziliko ali sprejemne prostore bogatašev. V vzhodnem rimskem cesarstvu se je antika obržala dlje. Ellis pravi, da je zadnja znana hiša s peristilom Hiša Falconer v Argosu iz leta okoli 530-550 s tlakom iz mozaika.^[4] Obstoječe hiše so bile v mnogih primerih razdeljene tako, da so lahko sprejele večjo ali manjšo elito v več manjših prostorih, zato so bili stebrni portiki zaprti v majhne lože, kot je primer v hiši Hesychius v Cirenajki.^[5]

Druga uporaba

V starodavni egipčanski arhitekturi, ki je starejša od grške in rimske antike, zgodovinarji pogosto uporabljajo grški izraz peristil za opis podobnih, starejših struktur v starih egipčanskih palačah in levantinskih hišah, znanih kot hišah z ivanom (dolga sprednja dvorana ali obokan portal).

Samostani

Središče samostanskega kompleksa je urejeno dvorišče, ki ga obdaja križni hodnik. Dvorišče je običajno veliko in narejeno po vzoru v antičnem peristilu in atriju. Večji samostani so imeli celo več dvorišč.

Viri

↑ E.B. MacDougall, W.M.F. Jashemski, eds., Ancient Roman Gardens: Dumbarton Oaks Colloqium on the History of Landscape Architecture, 1979.
↑ Yvon Thébert, "Private life and domestic architecture in Roman Africa", in Paul Veyne, ed. A History of Private Life, I:From Pagan Rome to Byzantium (1985, Arthur Goldhammer, tr., 1987) esp. "The peristyle", pp 357-64.
↑ Simon P. Ellis, "The End of the Roman House" American Journal of Archaeology 92.4 (October 1988:565-576) opened the article's abstract with these words.
↑ Ellis notes G. Akerström-Hougen, The Calendar and Hunting Mosaics of the Falconer in Argos, Stockholm, 1974; a somewhat later peristyle house, at Hermione in the Peloponnesus, of the end of the 6th century, was not initiated at this late date but a partial reconstruction of an earlier elite dwelling (Ellis 1988:565).
↑ Noted by Ellis p. 567.

Jože Marinko; Leon Debevec (2008). Vpliv antike v arhitekturi. Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba. COBISS 241126144. ISBN 978-961-218-763-7.

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Peristil.

Barbara McManus, "The Peristylium": a reconstruction of a peristyle

[1] E.B. MacDougall, W.M.F. Jashemski, eds., Ancient Roman Gardens: Dumbarton Oaks Colloqium on the History of Landscape Architecture, 1979.

[2] Yvon Thébert, "Private life and domestic architecture in Roman Africa", in Paul Veyne, ed. A History of Private Life, I:From Pagan Rome to Byzantium (1985, Arthur Goldhammer, tr., 1987) esp. "The peristyle", pp 357-64.

[3] Simon P. Ellis, "The End of the Roman House" American Journal of Archaeology 92.4 (October 1988:565-576) opened the article's abstract with these words.

[4] Ellis notes G. Akerström-Hougen, The Calendar and Hunting Mosaics of the Falconer in Argos, Stockholm, 1974; a somewhat later peristyle house, at Hermione in the Peloponnesus, of the end of the 6th century, was not initiated at this late date but a partial reconstruction of an earlier elite dwelling (Ellis 1988:565).

[5] Noted by Ellis p. 567.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]