Pojdi na vsebino

Planinski zajec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Planinski zajec

Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Lagomorpha (zajci in žvižgači oz. lagomorfi)
Družina: Leporidae (zajci in kunci oz. leporidi)
Rod: Lepus
Vrsta: L. timidus
Znanstveno ime
Lepus timidus
Linnaeus, 1758

Planinski oziroma skalni zajec ( def ime Lepus timidus) je zajec, ki se je prilagodil življenju v polarnih in gorskih habitatih. Preživi lahko pri temperaturah do -40 °C. Poleti je sivo rjav, spodaj sivo bel, pozimi pa povsem bel. Rob uhlja je vse leto črn.

Razširjenost

[uredi | uredi kodo]

Poseljuje različne življenjske prostore, od arktične tundre čez severne iglaste gozdove, do visokega gorovja nad drevesno mejo.

Razširjen je od Skandinavije do vzhodne Sibirije. Poleg tega so tudi osamljene populacije v Alpah, Irski, Škotski, Walesu in otoku Hokaido.

Alpska pasma naseljuje območja ruševja in nad njim ležeče območje gorskega travnika.

Telesne značilnosti

[uredi | uredi kodo]

Telesne mere

[uredi | uredi kodo]

Podoben je poljskemu zajcu, vendar je manjši in bolj čokat. Dolžina njegovega telesa meri 46-60 cm, njegov rep pa 4-8 cm. Težak je okoli 2-3 kg.

Sprednja stran tačk planinskega zajca je zaradi boljše toplotne izolacije in varnosti koraka na snegu in ledu močno poraščena.Rep je bolj ali manj enobarven.

Prilagoditve v življenjskem okolju

[uredi | uredi kodo]
Planinski zajec pozimi

Zimski kožuh postane bel, tako da žival ni opazna v sneženi pokrajini in postane še posebej gost na kratkih ušesih. Poletni kožuh je lažji in veliko temnejši.

Ušesa

[uredi | uredi kodo]

Ima kratki ušesi, ki preprečujeta preveliko toplotno oddajanje iz telesa.

Razmnoževanje

[uredi | uredi kodo]

Spolno je zrel z enim letom. Pari se spomladi, v tundri pa se začne parjenje šele v maju. Čas brejosti je 50 dni kar je več kot pri drugih vrstah zajcev. Zato so mladički bolje razviti, kar jim povečuje možnost preživetja. Velikost legla je od 1 do 5 mladičev. Imajo že pravi kožuh in takoj vidijo ter hodijo. Mladiči dosežejo spolno zrelost v drugem letu.

V času razmnoževanja postanejo samci precej divji. Drug drugega lovijo in se bojujejo, da bi osvojili samičko in obenem varujejo svoje območje.

Način življenja

[uredi | uredi kodo]

Večinoma je samotar, vendar se na pasiščih družijo. Aktiven je predvsem ponoči. Pri nenadnem začetku zime pogosto tvori večje skupine v Arktiki. Že pri majhnem znaku nevarnosti celotna skupina pobegne, pri čemer se živali razkropijo na vse strani in tako zmedejo sovražnika.

Prehrana

[uredi | uredi kodo]

Hrani se s travo, zelišči in pritlikavim grmovjem. Ko so rastline pod snegom in ledom, si morajo s svojimi močnimi in ostrimi kremplji hrano izpraskati izpod snežne odeje, da lahko preživijo.

Viri in opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. Lagomorph Specialist Group (1996). Lepus timidus . Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst 2006. IUCN 2006. Pridobljeno: 12. maj 2006.
  • Živalstvo Evrope, Garms, H.; Borm, L., Mladinska knjiga, Ljubljana, 1981
  • Velika knjiga o živalih, Theo, J., Cankarjeva založba, Ljubljana, 1978
  • Sesalci Slovenije, Boris Kryštufek, 1991